Boj se nadaljuje
Nekateri so slavili … Le kaj so slavili? Zaskrbljena spričo pijanih »zmagovalcev« (je mar referendum o obče pomembnih vprašanjih športna panoga?) in ogorčena zavoljo državnega televizijskega pirovanja, ki v dveh urah javnega poročanja o lokalnih odločilnih izidih niti enkrat samkrat ni omenilo, da v svetu divja kakšna vojna – pa tačas vojna ni le ena! – se je skupina dvanajstih (12) državljank, državljanov v nedeljo, 23. marca 2003 okrog 22.00 zbrala na Prešernovem trgu v Ljubljani. Tam smo opazili pet (5) nepravilno parkiranih vozil in o tem promptno obvestili pristojne organe. Seveda niso reagirali. Za ignorantskega časa se je nepravilno parkiranim pridružilo še dvoje (2) vozil. Vtem smo pred cerkvijo Marijinega oznanjenja (vulgo: »frančiškani«) po tleh razstavili nekaj transparentov, s katerimi smo mimoidoče opozarjali na bistvene dimenzije in nevarnosti tega prostora/časa. Ob 22.20 se je iz cerkve usula gruča ljudi. Očividno so prihajali od svete katoliške maše. Med njimi je bilo opaziti tudi generalnega direktorja policijske uprave Republike Slovenije. Oblečen je bil v civilno opravo. Ko se je hotel približati demonstrantom, demonstrantkam, smo ga ostro zavrnili, rekoč, naj »ne hlini demokracije«, če je svoje edine karte vnovič pokazal dva dni poprej. In to za vselej; namreč pred veleposlaništvom ZDA. Njegova spremljevalka je bila dovolj pametna, pa ga je pravočasno odpeljala proč.
Deset minut kasneje smo se odpravili proti Knafljevemu prehodu, kjer je – domnevno –večerjal in popival oblastni razred. Z razgrnjenim transparentom smo šli v tako imenovani pub po imenu Cutty Sark, v katerem je praznovala stranka SDS z »veljakom« vred. Še nikdar v življenju, prisežem, me ni nihče tako hitro pobaral, kaj mi je popiti. Tik po naročilu je bilo skupini naročeno, naj zvije transparent. Odgovor: »Bomo, v hipu, ko vi snamete zastave!« V prostoru so bile na nekakšnih suličastih nosilcih razobešene kar štiri (4) zastave: državna, strankarska, evropska in natovska. Strežaj je mahoma obmolknil. Med pitjem piva, kakih sedem (7) minut kasneje smo zapazili, zapazile, da so neznani mladci in mladenka zastave nič kaj diskretno pospravili za šank. Popili smo naročeno pijačo in zapustili prostor.
Zunaj smo opazili, da sta v Knafljevem prehodu parkirana dva vladna avtomobila in diplomatsko vozilo, čeprav znak na vhodu dovoljuje vstop le imetnikom dovoljenja in
dostavi. Zanimivo je, da so policisti ravno takrat napisali kazen taksistu, ki je bil parkiran poleg vladnih vozil. Pred gostilno As je bil parkiran avtomobil s prižganimi lučmi in motorjem. Kolega je šel še enkrat ročno preverit do Wolfove ulice, kaj veli prometni znak. Definitivno območje za pešce (gl. link na fotografije!). Spet smo razvili transparent. Ko nas je varnostna služba opazila, so z robov inkriminiranega avtomobila hitro sneli zastavici in ju spravili v prtljažnik. Avto je počasi odpeljal proti nam. Dva kolega sta branila cono za pešce, pa ju je domala povozil … Okrog 23.20 smo se posedli pred limuzino – šest (6) posameznikov se je torej zaradi lastne varnosti usedlo na tla.
Na prizorišče je kmalu zatem prišlo okoli petnajst (15) policistov. Vodji policistov je bilo jasno obrazloženo, da se bodo državljanke in državljani umaknili, takoj ko bodo policisti napisali kazen za nepravilno parkiranje. Policisti so se nato dalj časa posvetovali, nato pa zahtevali, da naj se državljanke in državljani umaknejo z javne površine in omogočijo vožnjo vozilom. Ker to ni bilo storjeno, so policisti šest (6) državljank in državljanov, ki so sedeli na tleh, odnesli.
Poudariti je treba, da se odstranitvi ni nihče izmed navzočih upiral telesno.
Nato so policisti kršili Zakon o policiji, saj se ob poskusu legitimacije državljank in državljanov niso hoteli identificirati. Državljanke in državljani so vztrajali pri upoštevanju Zakona o policiji, pri tem pa je nekaj – še posebej mlajših – policistov povsem zgubilo kontrolo nad seboj.
Oseben moment: Nihče izmed policistov ni od mene zahteval nikakršnih dokumentov, niti se nisem upiral aretaciji. Z umirjenimi besedami »Pa kaj vendar delate!?« sem se zgolj odzval na precej nenavadno situacijo, ki smo se v njej našli in ki je evidentno vzpostavila neznosen zakonski razloček med ljudmi. Kar zadeva mojo osebo v razmerju do represivnega aparata, je vse potekalo brez kakršne koli obrazložitve, brez kakršnega koli diskurza. Z njihove strani ni bilo čisto nič izrečenega. Pa vendar so se policisti na koncu postopka sklicevali na to, da se nisem hotel legitimirati in da sem se upiral. Obrnjeno – kakor je dovolj dobro razvidno s posnetkov, na katerih ležim s trebuhom obrnjen k tlom, so me policisti (ob 23.26) nasilno podrli in vklenili. Priče vedo povedati, da jih je nekaj med policisti povsem pobesnelo. Tamkaj ostale so lasali, jih kloftali in jim grozili. Policist na moji desni si je vzel čas in mi še posebej prizadevno zadrgnil lisico na desnem zapestju. Maščevanje?
Ko so naju s kolegom B. vklenjena družno vodili proti službenim policijskim vozilom, je prišlo od nadrejenih do eksplicitnega ukaza, da
naj naju (sic!)
razdružijo, tako da so vsakogar zaprli v svojo marico. Pobrali mi niso iz žepov nič, malomarneži, in me peljali naokrog. Kot star Ljubljančan orientacijsko – po štetju ovinkov in sledenju smeri – domnevam, da smo šli na Povšetovo ulico. Tam smo se ustavili za 25-30 minut. Motor je ostal prižgan. V zadnjem delu marične kabine je postajalo precej vroče. Že tako ali tako nepotrebno gretje je bilo nastavljeno do maksimuma. Sum o zastraševalnih metodah se mi je finalno potrdil na Trdinovi, kamor so me pripeljali skoz kletno parkirišče in ne po cesti, kakor to po navadi storijo z »navadnimi« vklenjenimi državljankami, državljani. Iz vozila sem torej stopil naravnost v roke petim policistom na precej filmsko obarvanem zaprtem parkirišču v kleti … Pred prostorom za pridržanje sem zahteval telefonski klic, a je dežurni policist od mene terjal, naj prej položim na mizo vse predmete iz žepov. Zagotovil mi je, da bom lahko telefoniral, ko spraznim žepe. To se ni zgodilo; še več, hotel je, naj podpišem oddajo predmetov – s telefonom vred! – in si snamem še vezalke oziroma sezujem čevlje. Navzoče je, mimogrede, precej začudilo, da ne nosim nobenega nakita. Vrata v čuzo so zevala … Sezul sem si čevlje in še enkrat zahteval telefonski klic. »Odvetnika?« je siknil dežurni. »Ne, kolega novinarja!« sem odvrnil, v tistem pa je nekdo od navzočih mahoma spremenil ton postopka in izrekel magični besedi: »Lahko greste.« (!?) Okrog 0.20 sem podpisal prejem predmetov in se pridružil tovarišem, tovarišicam in novinarjem na cesti. Obrazložitve ni bilo … Zavel pa je svež zrak v prečudovitem novem postreferendumskem svetu. Zunaj?/Znotraj? Pričakovati je nadaljnjiih ljubkih represalij, nevrotičnih situacij, k sreči pa tudi – strateških premikov na sceni. No pasaran!
aktivist Miha
Naktere izmed fotografij dogodka si lahko ogledati tudi na spletni galeriji
Kiberpipe:
galerija
Preberite tudi:
Policijsko nasilje v Knafljevem prehodu - obšino
Policijsko nasilje pred ameriško ambasado, 21. 3. 2003