Aktivistični dragi dnevnik: Dijaki za mir - mirovni shod, Murska Sobota, Trg zmage; petek, 4. april 2003:

»Pisal se je petek, mokri nočni oblaki so se razpršili, pisala se je ura 11.00. Zaspano murskosoboško središče je počasi dobivalo svojo današnjo opoldansko obliko in namembnost. Trg zmage se je ob pomoči gimnazijskih dijakinj in dijakov ekonomske in nekaterih drugih srednjih šol iz okolice odločil spregovoriti v imenu miru. Seveda so svoje dodali tudi mimoidoči (Prek/Po/Ob/Na)murci. Trg zmage si je nadel pisana oblačila in miroljubna sporočila. Trg zmage, na katerem kraljujejo bronasti vojščaki in topništvo druge svetovne vojne, je oglušujoče topovske granate zamenjal za sporočila miru in ljubezni, puškine cevi je okitil z rožami. Namesto vojnega hujskaštva pa smo prisluhnili mirotvornim prispevkom murskosoboške mladine. Dan je bil lep, v Prekmurju se prebuja mirovno gibanje.

Pa lepo po vrsti

Dijaki gimnazije in ekonomske šole so se na pobudo Dijaške organizacije Slovenije odločili v svoj dijaški in mestni vsakdan vnesti nekaj naprednosti, novosti, svežine in predvsem svobode pri oblikovanju dneva in življenja. Se pravi tudi časa, ki ga sicer prebijejo v šoli. Od šole so skozi pogovore izposlovali okoli dve šolski uri pouka (od 11. naprej), ki so ga nato namenili za mirotvorne dejavnosti. Šola je bila do njih zelo prijazna in je razumela odraščajočo mladino, ki želi aktivno poseči v dogajanje tako neposredno okoli njih kakor tudi v svetu. Dijaki so se namreč odločili skupaj in v en glas povedati, da ne marajo vojn, ne tiste v Iraku in ne nobenih drugih. In dijaki so želeli na glas tudi povedati, da ne marajo nobene vojnohujskaške oblasti ter nobenih laži, ne tistih s strani slovenskih oblastnikov in ne tistih s strani oblastnikov onkraj malih in velikih luž. Skratka, dijaki so sklenili organizirati mirovni shod v podporo vsem prizadevanjem za mir in proti vsakemu nasilju ter se tako na sebi poseben način pridružiti globalnim gibanjem za mir. Po domače rečeno, organizirali so protestni shod proti imperialističnim vojnim pohodom. Ker pa so le-ti podprti tudi s strani slovenskih oblastnikov, želijo biti še opaznejši in glasnejši. Dijaki so sklenili: »Sedeti križem rok ne gre!« Začetek torej od 11.00 na Trgu zmage - ustanovitev Aktivnega Mirovnega Območja.

Cel dogodek pa se ni začel ob 11. uri, kakor so lahko videli mimoidoči. Začel se je dober teden dni prej. Dijaki so se po izkušnje pri ustvarjanju mirovnih dogodkov zatekli h kolegom iz ljubljanskih ulic, ki imajo le nekoliko daljšo tradicijo. Svoje izkušnje pa so z veseljem pripravljeni deliti tudi pri pripravi dogodkov izven Ljubljane. Dogodek za mir so lahko spletni popotniki zaznali med napovedniki na kar nekaj spletnih straneh (acmolotov.org, premisli.org, nenato.org itd.), nekaterih spletnih forumih, o vsem skupaj pa so pred dogodkom obvestili še novinarje, medijske hiše in kot se pač v tej deželi spodobi tudi nižje in višje državne oblastnike. Praksa zadnjih nekaj mesecev med slovenskimi mirovniki namreč je, da vse svoje aktivnosti ažurno najavljajo, o njih poročajo in predajo v vednost tudi organom državne upravne, morebitnim vohljačem pa se na lovu za informacijami ni potrebno oddaljiti od pisarniške mize - delovanje je javno. Kot rečeno, dijaki so skupaj z nekoliko bolj izkušenimi kolegi pripravili program in okvirni potek shoda. Seveda pa so najtežje breme nosili dijaki sami, "mirovniške staroste" so le veliko govorile. Največjo pozornost pri obveščanju so dijaki namenili sovrstnikom in lokalnim medijem. Lokalni radii in tiskani mediji so namreč za Prekmurje še kako pomembni in o takšnih dogodkih poročajo prav radi - splačalo se jih je obvestiti. Zgodnje širjenje informacij je pomembno, ker vsaka informacija potrebuje svoj čas pri doseganju množic – praviloma je dogodek potrebno napovedati vsaj dober teden prej, povsem na mestu pa je začetek širjenja informacij dva tedna pred dogodkom. Širjenje vedenja o dogodku je potrebno po potrebi jačati vse do dogodka, seveda odvisno od odzivov.

V izogib težavam s strani notranjih organov so mirovni shod prijavili na policijski upravi in občinskih uradih, o vsem skupaj pa so bili obveščeni tudi župan in njegovi delojemalci. Pri uradnih organih je bil prijavljen shod od 11. do 16. na Trgu zmage. Za prijavo shoda je bilo potrebno navesti organizatorja, ki je moral biti polnoletna oseba, formalnosti pa so bile, kakor se za mirovni shod spodobi, urejene brez večjih težav. Dijaki so naleteli le na majhno nevšečnost, želeli so namreč organizirati tudi Pohod za mir po soboških ulicah, vendar pa je pohod postal prepovedan, ker je bila vloga zanj vložena bojda prepozno. Mirovniški dijaki pa so zavoljo nekonfliktnosti in v imenu nenasilja spoštovali odredbo, Pohod za mir tako ostaja njihov dolg za prihodnjič. Petkov protest je, upajmo, le uvod v obširno mirovniško dogajanje v Prekmurju.

Medtem ko so se nekateri dijaki kar nekaj dni ukvarjali s formalnostmi na občini, policiji, poizvedovali po izkušnjah in nestrpno pričakovali vremensko napoved, pa je večina dijakov tik pred zdajci pripravila napise in transparente, na katere je izlila dobršno mero kreativnosti s prekmurskim pridihom. Nekateri so za platno uporabili domače rjuhe, drugi majice, tretji velike »šeleshamerje«, četrti velike papirnate plahte. Pripravili so razmeroma veliko transparentov, večina pa jih je nosila osnovno sporočila v stilu »Ne vojne, ljubezni hočemo!« srednješolcem primerno, simpatično. Vse skupaj so seveda prinesli na ogled širnemu svetu in gospodom vojakom na Trgu zmage. Dijaki so se sicer v začetku tedna zbali za slabo vreme in zaradi tega pripravili tudi B-scenarij (diaprojekcije, debate nekje na suhem in toplem, ...), vendar so tovrstne vsebine ostale v predalu za kdaj drugič - vreme, ki sicer lahko odnese še tako dobro pripravljen dogodek, je bilo dijakom dokaj naklonjeno - veter je celo pomagal ponesti mirovna sporočila s transparentov širom sveta.

Na samem shodu so dijaki pripravili tudi ozvočenje, preko katerega je bilo moč slišati nekaj mirovnih govorov. Posebej pa so presenetili spontani dijaški nastopi, kjer je bilo moč razbrati samoumevnost mirovniškega dogajanja - vsem je bilo samo po sebi umevno, da je zavzemanje za mir edina smiselna stvar danega trenutka. Glas za mir so tako prispevali dijaki, sem ter tja tudi kakšen »nevečdijak«, mikrofon pa je ostal na voljo tudi vsem ostalim, na primer mimohitečim. Nekoliko daljši, argumentno bogat govor pa je podal tudi tukajšnji sociolog, ki je argumentirano zavrnil upravičenost sedanje vojne v Iraku ter izrazil upanje na bogato mirovno dogajanje v regiji v prihodnje. V premorih med govori smo lahko poslušali mladini povšečno glasbo.

V govorih pa je bilo zaznati močno obsodbo napadov na Irak s strani ZDA in Velike Britanije. Ker pa so tudi Prekmurci prepričani v zavajanje prebivalcev in prebivalk Slovenije s strani slovenskih oblastnikov, so tudi njim namenili kar precej krepkih besed. Seveda ni izostala niti kritika pakta Nato in povezanost z napadi na Irak.

Na shodu se je zbralo precej dijakov, na oko bi jih prešteli med 200 in 300, kar je za Mursko Soboto kar lepa številka in kaže na velik potencial mirovno-uporniškega gibanja. Na to kažejo tudi mnogi lepo pripravljeni transparenti. Kasneje, ko se je ura premaknila v popoldanske sence, se je večina prisotnih razkropila, nekateri pa so jo s transparenti mahnili po mestnih ulicah. Očitna je torej želja po delovanju in sporočanju.

V Murski Soboti smo tako v petek bili priča uspešnemu mirovnemu shodu, kjer bi lahko morebitni prireditelji podobnih shodov širom Slovenije izvedeli marsikaj zanimivega. Pri lokalnih shodih je namreč potrebno vzeti pod drobnogled lokalno klimo. Stanje nekje v Prekmurju je gotovo drugačno kot v Ljubljani ali Kopru, temu primerno pa je potrebno pripraviti celoten dogodek. Od dogovarjanja z lokalnimi oblastmi, policijo, šolo, trgovinami, gostilnami, ogovarjanja mimoidočih, obveščanja, do vsebine na morebitnih transparentih, programa dogajanja oziroma načina mirovniškega sporočanja. Nekaj, kar je v Kopru primerno, je manj primerno v Žužemberku in obratno. Vsekakor pa še vedno najbolj drži, da so izkušnje tisto, kar velja - na začetku pa jih ni imel nihče. V primeru, da vas zanima kar koli v zvezi z organizacijo mirovnega shoda, kot je bil v Murski Soboti, pišite in gotovo bomo našli kakšno pomoč.

Trg je premagal dan. Topovi niso zapeli, puškine cevi so ostale okitene z rožami, vojščaki pa so ostali razneženih duš. Upajmo, da bodo naslednjič orožje položili v kot kar sami, pustili vojaške uniforme ter skupaj z nami v svet in naše ožje okolje ponesli sporočilo miru in nenasilja.«

Murska Sobota, petek, 4. april 2003

---

Nekatere fotografije dogodka so vidne na spletni strani Sobotainfo.com, kjer je odport tudi spletni forum.