Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v zadnjih letih pridobil zelo privilegiran položaj, saj mu je kot vplivnemu politiku v vrhu LDS uspelo hkrati pridobiti tudi neverjetno močno in zvesto podporo LDS-ovih tradicionalnih političnih nasprotnic kot sta SDS in NSi, ki se v javnosti sicer deklarirata kot borki proti »kontinuiteti«. Položaj takšnega »liberalno-konservativnega«, »levo-desnega«, »univerzalnega«, ali »roza« politika, kot o politikih poje naš Iztok Mlakar, daje Ruplu očitno velike možnosti za delovanje izven zakonskih in celo ustavnih okvirov.

Opozicijski parlamentarni stranki SMS in SNS sta se pred časom odločili zbrati deset poslanskih podpisov za vložitev interpelacije proti zunanjemu ministru. Ruplov pristop k Vilniuški deklaraciji je bil namreč samovoljen in protiustaven, saj je Rupel v imenu države Slovenije ugotavljal obstoj »neizpodbitnih dokazov« o krivdi neke suverene države, tj. o njenih »povezavah z mednarodnim terorizmom« in posedovanju »orožja za množično uničevanje« (takšne ugotovitve si ni drznil podati niti vodja mednarodnih inšpektorjev Blix). Drugi tuji državi je tudi priznal izpolnitev pogojev za uporabo vojaške sile zoper inkriminirano državo, pozval VS OZN k oboroženi akciji, ter celo zavezal Slovenijo »prispevati k mednarodni koaliciji, da bi zagotovili izpolnitev njenih ciljev in razorožitev Iraka«. Vsakomur, ki si je prebral 3. odstavek 124. člena Ustave RS, je seveda takoj jasno, da je Rupel s pristopom k Vilniuški deklaraciji, ki je ZDA dala zeleno luč za vojno v Iraku, neposredno kršil slovensko ustavo. Slednja namreč vse slovenske državne institucije (torej tudi ministra Rupla) nedvoumno in jasno zavezuje k »mirovni politiki« ter »kulturi miru in nenasilja«. Na protiustavnost Ruplovega pristopa k Vilniuški izjavi je v oddaji na RTV Slovenija lepo opozoril tudi slovenski diplomat v pokoju g. Cosin, ki mu je bila nerazumna tudi odločitev ministra, da se postavi na stran ZDA še preden države članice EU o tem dosežejo enotno stališče.

Kljub nesporno protiustavnemu, škodljivemu in nestrokovnemu delovanju ministra Rupla pa interpelacija proti njemu ni bila vložena. Presenetljivo je, da k njenemu podpisu ni pristopil vneti nasprotnik vojne v Iraku poslanec ZLSD Aurelio Juri, ki je sicer tudi demonstriral po koprskih ulicah, kot tudi ne poslanci Miran Potrč (ZLSD), Jožef Jerovšek (SDS) in Alojz Peterle (NSi), ki so bili osebno seznanjeni tudi z drugimi protiustavnimi dejanji zunanjega ministra. Poslancema Jerovšku in Peterletu sem kot nekdanji vicekonzul na veleposlaništvu v Zagrebu celo osebno vročil obremenilne dokumente, ki dokazujejo Ruplovo osebno protizakonito in protiustavno delovanje ter skorumpiranost državnih institucij, ki bi morale takšne zlorabe oblasti sankcionirati (predvsem tožilstvo), vendar sta mi kasneje oba poslanca Koalicije Slovenija pojasnila, da interpelacije ne moreta podpreti, ker bi lahko ogrozila referendum o vključevanju v NATO. Referendum je že zdavnaj mimo, opozicijska Koalicija Slovenija pa še naprej brezpogojno podpira ministra LDS, namesto da bi skupaj z SMS in SNS odigrala vlogo, ki pritiče opoziciji, tj. javnosti razkrila dokumentacijo o Ruplovih nepravilnostih, v Državnem zboru pa predlagala interpelacijo, parlamentarno preiskavo, ali ustavno obtožbo. Vendar pa takšno početje SDS in NSi seveda ni presenetljivo (je zgolj neetično do njihovih volilcev), saj moramo upoštevati toplo prijateljstvo med Ruplom in njegovim nekdanjim strankarskim kolegom Janezom Janšo. Koalicija Slovenija pa je očitno zgolj »virtualna« opozicija, zato javne razprave o protiustavnosti in protizakonitosti dela zunanjega ministra v Državnem zboru najbrž nikoli ne bo podprla.


Naš nespretni predsednik vlade mag. Rop, ki mu je pripadla čast, da Slovenijo popelje v NATO in EU, pa se bo v slovensko in evropsko zgodovino zapisal kot politik, ki mu je uspelo Slovenijo v svetovni javnosti prikazati kot popolnoma infantilno in nezanesljivo državo, saj Bushu in svetovni javnosti govori eno, slovenski javnosti pa drugo. Slovensko zunanjo in varnostno politiko je tako usmeril v podporo napadalni vojni, namesto da bi jo vrnil v okvire 124. člena ustave in tako vsaj delno popravil škodo in sramoto, ki nam jo je v mednarodni skupnosti povzročil Rupel.


Na tem mestu bi se ponovno zahvalil veleposlaniku EU v Sloveniji Nj. Eksc. Erwanu Fouereju, za njegov sicer dobronamerni nasvet, naj z nepravilnostmi dr. Rupla seznanim slovenske poslance, vendar mu moram žal sporočiti, da Slovenija ni Irska. Slovenski poslanci sicer zavzeto sprejemajo moderno evropsko zakonodajo, kar pa še ne pomeni, da tudi nadzirajo njeno izvajanje. Tako moramo slovenski uradniki še naprej spoštovati protizakonite ukaze naših politikov in nekoč v prihodnosti morda celo tvegati kakšen kazenski pregon, sicer gladko izgubimo službo. Pri tem nam ne pomagajo še tako lepo napisane določbe zakonov, ki proevropsko reformirajo javno upravo in urejajo status javnih uslužbencev, kot tudi ne določba 12. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, ki nam zagotavlja zaščito, če izpolnimo svojo dolžnost in opozorimo na nepravilnosti. V pomoč nam niso niti sodstvo, tožilstvo, policija, niti varuh človekovih pravic. Najbolj boleče pa je spoznanje, da se po drugi strani, zaradi nesankcioniranja nepravilnosti, slovenski zunanji minister počuti že tako močan in nedotakljiv, da tiste svoje funkcionarje, ki so grobo kršili zakonodajo, sedaj celo nagrajuje z visokimi položaji. Tako je A. Šter že postal vodja konzularnega oddelka na MZZ, B. Rakovec je že generalni konzul v Podgorici, A. Grasselli je že veleposlanik v Ankari, B. Trekmana pa bojda že čaka veleposlaniško mesto v Bruslju...

Peter Golob, univ. dipl. prav.
Ljubljana, 3. april 2003